Zakaj bi nosil drva v gozd?

Leta 2012 so v Španiji v Baskiji postavili Wave Garden. Bazen z valovi. Uu super ideja, super izpeljano. Proji nakazujejo, domačini so veseli. Naslednji projekt Portugalska, Peniche. Nameravajo postavit Wave Garden. Hmm…ne razumem. To je enako kot bi pozimi v zasneženi Sloveniji naredil zraven Krvavca indoor smučišče. V Penichu je v radiju parih kilometrov vsaj 10 surf spotov, ki delajo skoraj celo leto. In zakaj bi radi postavili Wave Garden na ”backyard” oceana?

Precej bolj logično bi bilo, da bi Wave Gardne postavljali v državah, kjer ni valov oz. mestih oddaljenih od oceana. Ampak ne. Denarja in interesa za investicije za take projekte ni in jih v državah brez valov še dolgo ne bo.

Do takrat pa se nam lahko cedijo sline: http://www.wavegarden.com/

Klik: http://vimeo.com/67886627#at=0

Wave-garden-2-0

Advertisements

Zakaj surfam?

Večkrat sem že dobila vprašanje Zakaj surfam? Težko je na kratko opisati občutke ob vožnji po valu, ko odmisliš vse kar te teži in si osredotočen samo na vožnjo. Veselje ob napredku in srečo po dobrem sešnu je težko opisati z besedami. Želja po novih surf tripih, sešnih se stopnjuje. Začaran krog.

Nekaj časa nazaj sem dobila dober nasvet: če val ne pride do tebe, pojdi ti do njega. Na podlagi tega nasveta sem hitreje napredovala in se več gibala. Ocean mi je naklonil več valov, ali pa sem si jih naklonila sama? Pomembno je biti ob pravem času na pravem mestu, pa je lahko pedlanje odveč, saj te val sam vzame s sabo. Tudi potovanja do valov sovpadajo z nasvetom, da se ti približaš valu.  ”Travel is the only thing you buy, that makes you richer.” Izkušnje, dogodki, uživanje v surfanju te napolnijo z energijo. Nobene slabe vremenske razmere te ne spravijo v slabo voljo.

Ker moram do valov vedno potovati in je čar surfanja v tem primeru tudi neko potovanje, ki te pripelje do valov. Če pa bi imela valove za hišo, ali bi bila še tako zagreta?

Nek fant s portugalske, ki surfa je prišel na Erazmus v Slovenijo. V državo brez valov. Ne razumem? Doma ima na vrtu valove in pride v Slovenijo študirat. Samo to je tako, kot za nas smučanje/boardanje, ki ga imaš veliko časa na razpolago, pa vseeno ne greš vsak dan na sneg. Tako tudi on doma ne gre vsak dan v vodo.

Po poškodbi porebrne mrene sem zaradi bolečin odšla šeenkrat h zdravniku. Ob podatku, da je prišlo do vnetja zaradi surfanja mi je zdravnik natvezil par moralnih. ”A nič ne razmišlaš o prihodnosti? To ni šport zate! Prehitro boš prestara za ta šport! Kaj pa otroci in prihodnost?” Ob vseh teh vprašanjih se mi je obračalo v želodcu in sama pri sebi sem si mislila smo: ”Upam da se preselim nekam daleč, kjer ni čudno če pri 23-ih surfaš, nimaš službe in odideš na večmesečna potovanja.” njemu pa nisem rekla nič. Nisem se pripravljena ustalit, dobit službo in ne potovat. Vem, da majhen procent ljudi v življenju počne točno tisto, kar ga veseli, v čemer uživa. Vsi smo prisiljeni delati, da preživimo. Denar je sveta vladar, pa bi si želela da ni tako. Ko bom dobila službo bom pač delala, trenutno pa nisem pripravljena na to. Imam občutek, da moram prepotovati in se naučiti še ogromno.

Surfanje ti ves čas nekaj daje, nikoli ne odvzema. Ko surfaš si srečen. 

UJUekipa 2013 029

IMG_8226

Španija. Francija. Medulin?

Tako nekako je šlo po vrsti. Začetek septembra odhod z mrzle Slovenije proti vročini in valovom.

Prve tri tedne sem preživela v Španiji v surf kampu. Hvala vsem za nepozabne sešne, presmejane popoldneve in pomoč pri napredku. Sodelovati s tako ekipo mi je bilo res v veselje.  Zarauška plaža spet ni razočarala, za piko na i pa je bilo par norih sešnov z Alenom, Žanom in Viko, ki so s Francije prišli z avtom. Proti koncu septembra sem imela malo nesrečo, saj se mi je vnela porebrna mrena zaradi pedlanja. Bolečina se stopnjuje, surfanje pa situacijo samo še poslabša. Boli pri globokem vdihu, kašlju in narobnih premikih. Dobim antibiotike in brez razočaranja 5 dni ne grem v vodo, ker je morje flet ko palačinka. ”Če je ocean flet kot palačinka, ga namaž z marmelado pa pojej!”Image

Image

Po končanem kempu in nekajkrat zdingani deski sem se z že omenjeno ekipo (Alen, Žan, Vika) z avtom odpeljemo še za en teden v Francijo. Odrinemo, ko se zadnji Zarauški avtobus odpelje s parkirišča proti Sloveniji. Ura je bila okrog 9ih ko smo prišli v Hossegor. Recepcije kempov zaprte, o poceni apartmajih ne duha ne sluha. Privoščimo si pico, počekiramo vremensko napoved in se odpeljemo do plaže- naše mivkasto prenočišče za tisto noč. Zaviti v spalke opazujemo srednje jasno nebo in zaspimo v trenutku. Ponoči par kapelj dežja, ki nas ne preženejo s plaže. Zjutraj pa na search za prenočišče za naslednjih 6 noči. Najdemo kamp, kjer so šotori že postavljeni za 5 evrov na noč. Luksuz! Velik šotor z dvema spalnicama, hladilnikom ki je grel, ne hladil in zarjavelim električnim štedilnikom. Naslednje dva dni čakamo na swell in se odpeljemo nazaj do Španije po mojo desko, ki je na popravilu.Image

Next call za tekmo sreda zjutraj. Napoved 2-3metre, off shore, 1600 energije. V sredo padeta dva nooora sešna, tuna za kosilo, vmes pa skočimo pogledat še QuiksilverPro. ”Zihr je ful folka v vodi, k je tok shojena mivka” Kelly nakaže, pofotkam Julliana, v trgovini pa srečamo Parkota, ko kupuje paradižnik.Image

V četrtek se odpeljemo v Anglet za cel dan. ”Ej ne slišm kaj govoriš, k tok offshore piha.” Popoldne zvemo, da v soboto dela Medulin. Takoj sem za, ostale pa kasneje prepričam, da moramo it. V petek surfamo in gledamo tekmo. Sobota je dan odhoda. Plan je bil vstati zelo zgodaj, surfanje, check out v kampu in ob 12ih štart proti Medulinu. Zgodba pa gre malo drugače. Vstanemo zgodaj, se odpeljemo na spot kjer nam crkne avto. Hmm kaj zdaj?! A je fora v bencinu al kaj? Z GPSom v roki se peš odpravimo 1,5km stran do bencinske. Po glavah pa se nam pletejo vprašanja: A bomo nazaj šli z avionom? Kaj bomo s pokvarjenim avtom? Kaj če ne vžge? Če vžge, a stisnemo enourni sešn predn se check outamo v kampu? Natočimo bencin in avto vžge. Veselje na višku!Image

Kot po načrtih ob 12ih štartamo s Hossegorja. Pred nami je 1730km. Vozim prvih 700km, nato pa vozita še Alen in Žan. Ob polnoči pojem zadnji antibiotik. Ne spim veliko. Vsi neučakani prispemo okrog pol 8ih zjutraj v Medulin. Pojem še zadnji painkiller. V parih minutah smo v neoprenih, našraufamo fine in se brez bootijev zaženemo v valove. Pedlam na drugi val in pod rebri začutim (spet) grozno bolečino. Ostanem v vodi še kakšno uro, ujamem nekaj valov, potem pa se zaradi bolečine poberem iz vode.

Trip smo z Medulinom lepo zaključili. Zmatrani od poti in sešna se odpeljemo domov. Doma nas čaka mraz in obveznosti. Zdaj pa bukirat karte za Maroko!

Nauk te zgodbe: Avto ne dela brez bencina.

Image

ImageImage