Super Medoš

Ponedeljek, 13.5.
Budilka 7:50, dremež do 8:00.
Uf treba bo ustat! Še v leže z enim očesom odprem na telefonu Windguru in AAAA to pa je budnica! Nedeljska napoved močnega juga je skoraj že preteklost. A se to nekdo heca al še sanjam al..? Na facebooku pa nov notification z naše grupe: huh pa je šla naša napoved! Z razočaranjem nad novo napovedjo se zbudim, grem v službo in upam, da se spremeni do srede.
Ker pa napovedi ni za verjet skoraj do zadnjega dne, se je tudi zdaj popravila. Četrtek močan jugo, petek brezveterje in valovi.
Odhod sreda zvečer.
V četrtek vstanemo dokaj zgodaj. Počekiramo razmetan Medulin in zaliv zraven. Vse razpihano, par surferjev v vodi, mi pa v dilemi. V vodo al na search? Če gremo pogledat do Tarasa nimamo kej zgubit! Torej search. S pomočjo avto karte najdemo Taras- zaliv z zatišjem pred vetrom, pa manjšimi valovi. Odločitev: Najboljše kar smo vidl dons. In že se oblačimo v neoprene, šraufamo fine in navezujemo leashe. Potem pa dolgo pričakovan sešn po enotedenskem čakanju napovedi Juga. Sami v vodi, toplo, majhni valovi. Po parih urah se spravimo iz vode. Ne najdem ključka za odšravfat fine. Eh se bo že najdel! Taras se je res splačal it pogledat/posurfat:)
Petek zjutraj budilka 4:00. Zbudimo se 4:20. Pospravimo, pojemo zajtrk in 5:30 smo na spotu. Medo dela (ne po pričakovanjih, ampak DELA!). Najmanj 20 folka že v vodi. Hitr v neoprene in že pedlamo v line-up. Prvič odpedlam bolj desno na tako opevano Meduzo. Ujamem val in BAM me odnese v skale. Voda do kolen pa sem sklepala, da surfu ni nič. Pedlam nazaj v line-up in vsa presenečena opazim ding na dili. Potem pa: Naj grem ven, da se stiropor ne napije al ostanem na sešnu? Ostanem na sešnu! Surf se bo že posušil! Sledi fajn surfanje, gužva v line up-u in nagazenje na ježka. Hvala za bootije! Mi kr bolj paše pobrat bodice iz čevljev, kot z mojega podplata. Končan sešn, prijetno utrujeni opazujemo še zadnje surfarje v vodi.
Dobro smo izkoristili (najbrš) zadnji pomladni Medulin. Zdaj pa doma posušit dilo, jo dat popravit, najdt ključek in populit bodice z bootijev.
Čakanje na valove...

Taras

Taras

Ding

Medo

Medo

Kaj ne vprašat surferja?

Najprej da povem- ne surfam dolgo, ampak se mi je že večkrat zgodilo, da me kdo vpraša kakšno od teh vprašanj, na katere se mi ne da odgovorit, al ne poznam odgovora al je pa preneumen. Torej…

1. X: A si že bla na Baliju??
Z: Ne…
X: Aja a pol ne surfaš dobr?

2. Nisi še vidla unga surf filma??? To je že vsak surfer vidu!

3. Zakaj hodte pa pozim v Medulin surfat?

4. A že nrdiš air-a?

5. A te je že kdaj napadu morski pes?

6. Aja surfaš! A to je uno k veslaš na dili?

7. A maš wax za posodt?

Sploh nevem kje bi začela odgovarjat na ta vprašanja! A naj rečem: ja s SUPom pozimi delam air-e v Medulini, kjer je polno morskih psov? A to resno? Bom raj nehala, da koga ne užalim 🙂

supp

Maroko

Čeprav je maroški trip že daleč moram napisat par besed o njem. Zakaj? Ker si to zasluži in ker se bom še vrnila tja.
Novembra smo kupili karte precej ugodno. Milano-Marrakech povratna 150 evrov. Potem pa čakalna doba do februarja. Najdaljši trije meseci.
In dan odhoda. V Ljubljani okrog -5 stopinj, mi pa v kufrih zapakirane japanke pa shortse. Kaj čš lepšga! BAM in smo že v Marrakechu na letališču. Valda ne more it vse lepo in prav zato se nam zakomplicira pri rentanju avtov. Ker pa se da v Maroku vse zdilat smo po spraznjenih vseh študentskih karticah že na poti proti Agadirju.
Prva nenačrtovana postojanka- policija. Valda koga je najlažje nategnit za par dirhamov- turiste. 300 dirhamov (100dirhamov= 9 evrov) za prehitro vožnjo s tem da modela nista mela radarja. Svašta. Naprej pa precej tekoča vožnja do Agadirja in na koncu cilj- Taghazout. Sledi nekaj dilanja za cene fleta (6 evrov na noč), večerja v Floridi in kar nekaj ponudb haša.
Razpakiramo in se udomačimo v našem najboljšem fletu z dvema terasama s pogledom na tri spote (Panorama, Hash Point pa Anchor). Zjutraj takoj v vodo na Anchor. Izogibamo se nasikanih lokalcev in si priborimo svoj peak malo stran. Naslednje dni se fura na Panorami, Banani, Hashu. En dan počekiramo Tamri (beach break pa čiz razmetan) in se po hitrem postopku spravimo iz vode ker je bilo tako slabo. Next stop- Boilers. Eni v vodo, drugi gledamo z obale. Point break pa nasvet- ne pofuraj vala do konca ker je ful plitvo.
Skoraj vsak drug dan na sporedu tržnica v sosednji vasi s tonami sadja in zelenjave za male pare. Tudi meso se da dobit, sam nekak nismo reskiral, ker si nihče ni želel preživet Maroka na wc-ju.
Od 14 dni v vodi en dan ni bilo za surfat. Šele okrog 1ih se spravimo v Paradise Valley, ker se prej valamo po fletu in po kavah. Parkiramo ob cesti potem pa nas čaka ene 20 minut hoje do tolmunov. Zgleda k en Iški Vintgar sam s palmami. Maks se vrže v vodo, mi pa sam opazujemo ker je bila voda kar mrzla. Pridemo zvečer nazaj in Fran že dela večerjo. Tagine valda! Pa ful začimb.
Najboljši dan pa je bil predzadnji. Kot da bi si ga pršparal za piko na i celega tripa. Trip v Imsouane, znan po najdaljšem valu. Delal je sicer samo Cathedral Point, ampak smo se nasurfal kot že dolgo ne. Vmes pa kosilo pri lokalcu na terasi (tuna pa paradižnikova solata). Nor dan!
Zadnji dan še dva sešna, ponoči pa odhod proti letališču. Ko ga zmedeno iščemo, gledamo table, obračamo, spet- lučke in policija. Model je znal samo francosko pa arabsko, angleško nič. Še zdaj ne vemo a nas je ustavil ker smo se ustavil na odstavnem pasu ali pa ker smo peljali mimo njihove zasede. Nekako se sporazumemo in hoče od nas 700 dirhamov na avto. In se je začelo dilanje s policajem. No my friend ne bo šlo. Mi pa valda brez dirhamov, brez keša na splošno pa še na letališče se nam je mudilo. Stresemo par dirhamov pa par kovancev evrov (vse skupaj za 10 evrov) pa ni imel drugega kot da je vzel. Odločno smo mu govorili, da rabimo prevajalca ali pa naj nas pele na policijsko postajo. Baje vedno vžge, ker se jim ne da ukvarjat s turisi. Tudi pri nas je. Še povedal nam je za pravo smer letališča:)
Naslednja stvar- letalo via Milano. S precej smole smo porabili nekih 10 ur Milano-Ljubljana, ker so bili ravno takrat snežni zameti in smo se po avtocesti peljali 40km/h. Utrujeni od poti, zagoreli od sonca in nasurfani smo se vrnili v zasneženo Ljubljano.
Naslednji dan pa sem že rezervirala Portugalsko, ker ko prideš z nekega tripa samo razmišljaš kdaj boš naslednjič surfal.
Pa hvala vsem s tripa za sproščeno vzdušje in ne teženje za razmetan flet;)

Pa še par informacij o cenah:
– 1kg češnjevcev 3 dh
– čaj ali kava 6 dh
– prenočišče 60 dh/noč
– avto/dan 20evrov
– arganovo olje 100 dh
– sposoja surfa 60-80 dh (odvisno kako znaš barantat)
– Tagine 35 dh
– pica 30 dh
– Rico pollo 43 dh/kg
– limone in pomaranče 6 dh/kg
– bučke 4 dh/kg
– jajca 1 dh
– wax 30-40 dh

Pa še filmček namesto slik.

Kaj mi gre na avtobusih na živce?

– Prešvicani ljudje, ki se ”nevede” drgnejo vate, da se njihov švic prime tvoje že tko al tko prešvicane kože. Thanks for sharing!
– Da sredi poletja crkne klima, zunaj pa je seveda 30 stopinj ali več.
– Nasikane stare babice in dedki, ki se pritožujejo če ustaneš in jim ponudiš zic ali pa če ne ustaneš. Nikoli ni prav.
– Glasni ljudje, ki se derejo po avtobusu in povdarjajo črko L (čeprav vsi vemo, da se pišejo najbrš Novak)
– Ljudje, ki strmijo vate tako dolgo, da se začneš počutit nelagodno. Ko jih pogledaš umaknejo pogled.
– Ljudje, ki se ne premikajo po avtobusu nazaj, tako da se na sredini naredi zamašek in folk ne more več gor.
– Vozniki avtobusa, ki vozijo čez ovinke prehitro, kot da bi vozili krompir.
– Ljudje, ki razkazujejo svoje kosmate podpazduhe in ti jih rinejo v glavo.
– Debeli ljudje (no offence), ki se usedejo zraven tebe in zavzamejo še pol tvojega sedeža.
– Ljudje, ki prdijo in potem gledajo naokrog kao kdo je bil?
– Ljudje, ki zlijejo zjutraj nase pol cenenega parfuma in ga pošerajo s celim avtobusom.
Tako da dragi uporabniki avtobusa. Ker smo primorani uporabljati javni prevoz, si ga ne otežujmo z nepotrebnimi prešvicanimi trenutki, pretiranim povdarjanjem L-jov in toaletnimi vodicami.

YOLO!

Pred kratkim sem brala članek o tem, kako zagrizeni surferji začnejo zanemarjat bližnje, govorijo samo še o surfanju in uporabljajo čudne izraze. Zanimiv članek. Sama pri sebi pa sem potihem zanikala use trditve in si mislila ”Pa sej jz to ne delam!”. Dokler se nisem pred kratkim zalotila, kako najboljši prijateljici (ki ne surfa) razlagam o surf tekmi in o želji, da Sally Fitzgibbons zmaga. Seveda me je samo začudeno gledala in si mislila svoje. Medtem ko sva sedeli na kavi, pa sem v živo spremljala prenos na telefonu, ker se je odvijal ravno finale Sally Fitzgibbons vs. Tyler Wright.
In ko pridem s kakšnega tripa pa itak razlagam na dolgo in široko o tistem levem al pa tistem desnem kok je bil super. Pa kako sem bila presrečna, ko mi je ratal en hud bottom turn. Ona pa vedno samo posluša in kima, ker ve, da če me bo vprašala kaj je bottom turn ne bom nehala govorit o surfanju še nadaljne pol ure.
Torej mogoče pa mamo surferji resno težavo, da se lahko o surf stvareh pogovarjamo samo med sabo, saj ostale smrtnike neskončno dolgočasimo. Nam je pa vse to tako zanimivo in upamo, da nas bodo nekoč razumeli, ko se bodo prvič zapeljali po valu.

Image